“Mamiiiii, pazi stopnice!”

Napisala: Pia Kobal

kričim za mamo med tem, ko se igram ne dalec stran. Vidim, da gre proti stopnicam, ki jih skoraj sigurno ne vidi. »Stopnice dol mami!« zakričim se enkrat proti njej in se naprej igram. Mami se ustavi, preveri stopnico in stopi naprej. Med tem, ko sem odraščala je bilo povsem normalno, da sem sem in tja mamo opozorila na določene ovire pred njo. O tem se nisem spraševala. Dogajalo se je popolnoma spontano in brez občutka, da se nekaj drugačnega ali posebnega dogaja. V določenih trenutkih mi ni bilo jasno kot otroku, zakaj vsi ljudje ne reagirajo enako. Zakaj se določeni ljudje razburijo, če se moja mama po nesreči z ramo zaleti v njih, ko hodijo po ulici? Zakaj se bi človek sploh razburil, če se nekaj podobnega zgodi? Saj vendar ne vidi dobro. Jaz sem seveda to vedela, ostali del sveta pa ne. Mama takrat se ni hodila okrog s palico in kasneje sem razumela, da vse to, kar je bilo zame vsakdanje življenje s slabovidno osebo za druge ni pomenilo tega.Velikokrat sem se znašla v situaciji, ko sem mamo drzala za roko, in ji opisovala stvari okrog naju obenem pa naletela na neodobravanje ljudi. Z neodobravanjem so naju opazovali, češ kaj se ne umakneva saj stojiva na neprimernem mestu, se premikava prepočasi in podobno.

Ko odrasteš, šele ugotoviš kako netolerantni so ljudje do soljudi s posebnimi potrebami.

Se posebej, če te niso vidne na vzven. Otrok sprejme stanje starša, in se temu primerno prilagodi brez kakršnega koli neodobravanja. S tem ni nič oškodovan ali pa prikrajšan. Spomnim se, kako se mi je zdelo »neumno«, ko sem slišala odrasle govorit z mojo mamo: »Pazi Mihela, pazi!« In to je bilo vse. Kaj naj pazi? Česa naj se ogne? Kje je ovira? Spodaj, zgoraj? Se mora ustaviti? Bo kaj padlo iz zraka? Jaz sem se nemudoma postavila na njeno mesto.

In iskreno povedano samo beseda »Pazi!« sigurno ne pomaga.

Včasih, se mi je zdelo smešno, kako ljudje neprimerno reagirajo na reakcije slabovidne ali slepe osebe. V trenutku, ko je mama segla po kozarcu na mizi ali pa priboru, ki ga seveda ni videla sem slišala odrasle govoriti: »Tam je kozarec, ja.« Kje je to tam? Pred mano? Na levo, desno? Višje po mizi ali bližje krožniku? Vse te izkušnje te zaznamujejo, tako slabovidno osebo kot spremljevalca. Želiš se jim izogniti, težko se jih je navaditi. Kot najstnica sem razmišljala in ugotovila, da je več razlogov za to, kako »okorno« se videči vedejo okrog slepih in slabovidnih.

Eden od razlogov predvsem ljudi, ki so delno v stiku s slabovidno osebo, je ta, da slabovidni v svojem domačem okolju lahko zelo dobro funkcionirajo. Brez pomoči drugih in so zelo ustvarjalni. Opazovalcu, ki pride v to situacijo, da ta uvid signal, da ne rabijo pomoči. In do neke mere je to seveda res. Človeka opazuješ, kako se skoraj nemoteno giba po prostorih doma, kuha, pospravlja, sedi za računalnikom, sprehaja psa in podobno. Cesar mi opazovalci ne vidimo, je ves trud in napor, ki ga slabovidna osebna vlaga v to, da lahko na videz skoraj nemoteno funkcionira. In najbolj pomembno, da seveda na trenutke se vedno rabi pomoč. Vsako situacijo je potrebno razumeti iz vidika obeh strani. Želela bi si, da bi bili ljudje malo bolj strpni, ko gre za nekoga ki se samo malo bolj počasi giblje. Ni nujno da je ta oseba slepa oziroma slabovidna. Odnos do sočloveka je zelo pomemben in pomoč zelo humana. Stojimo na postaji in tujec nas vpraša za nasvet kako priti do Gradu v Ljubljani.

Brez pomisleka mu bomo povedali ali pokazali pot

Podobno je s slepo sli slabovidno osebo. To so zelo inteligenti in prilagodljivi ljudje, z ogromno voljo do življenja in odločeni, da jim njihova slepota ne bo v napoti do kvalitetnega življenja. Enako kot bi povedali tujcu kje je Grad, lahko komuniciramo s slepo ali slabovidno osebo in podamo informacijo, ki jo potrebujejo. Po drugi strani, pa tudi slepi in slabovidni nase nasvete vzamejo s kančkom humorja in ne preveč resno. In se ob našem suhoparnem »Pazi!« nasmehnejo in vprašajo česa se morajo paziti. Odraščati s slepo in slabovidno osebno me je naučilo spoštovanja.

Imam ogromno spoštovanje do vseh, ki jim ugaša vid oziroma jim je že ugasnil. Sama si težko predstavljam, kljub vsemu, kar vem in sem doživela, kako je biti slep. Vzbudi mi čustva strahu, nemoči in odvisnosti. Potem pa se ozrem okrog sebe in vidim, kako moja slepa mama ureja vrt do perfekcije, goji zelenjavo na vrtu, odlično kuha, uporablja IPhone, komunicira, je vpisana na univerzo za tretje življenjsko obdobje sedaj, ko je končala svojo ekonomsko fakulteto, potuje večkrat letno, je predsednica društva Svetloba in praznuje življenje. Z največjim veseljem in spoštovanjem ga praznujem z njo.