Korona virus, naša nova resničnost.

Napisala: Mihela Gorše

Izolacija. Vse je drugače, na vseh področjih, še posebej v medčloveških odnosih, na makro nivoju. Nova realnost zame. Z drugim valom kovida živem sama. Dolgoletni partner me je zapustil. Samota, ki se spreminja v samost. Zaradi bolečine, ki jo je povzročil eden od temeljnih medčloveških odnosov. Razpadli intimni odnos. Izolacija na subjektivnem nivoju. Skupni imenovalec pa je ponovno strah. Ampak sedaj je drugače. Vem kako me strah onemogoča, zato iščem pomagala, ki mi pomagajo, da ga razumem in se z njim soočim. Eno od pomagal je sprehajanje. Ven hodim s prijateljicami, zelo veliko pa z zvesto zlato prinašalko Kalo. Zlata ni samo po nazivu pasme, zlata je po odnosu do mene. Vsak dan hodiva ven, ona »bere pasje časopise«, jaz pa se potapljam v svoje misli in opazujem ljudi z maskami. Z masko na obrazu ne moreš skrivnost zašepetati v uho, ne moreš v navalu ganotja objeti in poljubiti nekoga, ki ni iz tvojega virusnega mehurčka. Ni rokovanja in glasnega smeha, kmalu ne bo več niti zelo glasnega govorjenja. Saj se virus širi z aerosoli, ki jih pri smejanju in glasnem govorjenju pošljemo dlje.

Rokovanje. Kako se rokujemo slepi in slabovidni? Ko ocenimo, ali nam nekdo prišepne, stegnemo roko v smeri, kjer se po naši presoji nahaja novi sogovornik.

SPa me zaskeli. Morda sem prevečkrat iztegnila roko v nepravo smer ali v nepravem trenutku, ko sem se kot življenjska sopotnica gibala v visokih poslovnih krogih? Je bilo to? Moj primanjkljaj vida? Pot naju s Kalo vodi mimo Doma starejših, naj bolj prizadete populacije. Ljudje umirajo zaradi virusa, tudi prej so. A sedaj množično umirajo sami, ločeni od svojih dragih. S svojimi strahovi in neizrečenimi ljubečimi izjavami v slovo. Boleče, zelo boleče je to.

Drugi val epidemije nas je še bolj potisnil v izolacijo.

Nihče več ne poziva naj ploskamo ali pojemo za izčrpano zdravstveno osebje, nič več ne slišim zahval utrujenim in virusom izpostavljenim trgovkam. Starši šoloobveznih otrok so na robu z živci. Ni čudno. Z otroki v naročju poizkušajo pomagati svojim šolarjem, delati na daljavo in še vse ostalo. Korona duši naša življenja, misli in občutke. Kaj pa čutila? Tudi. O tem vemo povedati slepi in slabovidni, ko z masko na obrazu in belo palico poizkušamo obdržati svojo samostojnost. Prekrit obraz zmanjšuje občutek za zaznavanje prostora, rahlo vpliva na orientacijo. Skratka otežuje gibanje. Spet se potopim v samorefleksijo. Sin ima svoje življenje in ne more biti na voljo svoji aktivni mami. Asistence nimam, ker ne izpolnjujem pogojev. Imam pa dodatek za pomoč in postrežbo. A spet je pred mano nov izziv. Nihče od znancev in prijateljev s katerimi sodelujem, mi trenutno ne sme pomagati, ker ni iz mojega gospodinjstva. Pa tudi sicer je pomoč ne profesionalcev otežena. Najprej pomislimo, kaj pa če se okužimo? Kaj če nekdo preboleva Kovid simptomatsko? Kaj če je rizičen? Res hektični časi. Da ne omenjamo kulturnih prireditev. Sama imam dva abonmaja. Brez gledališča bi res težko živela. Predstave in zvočne knjige hranijo mojo dušo. Mark Avrelij je učil, da velikokrat ne moremo vplivati na dogodke okoli nas, lahko pa uravnavamo naše odzive nanje in pri tem nikoli ne smemo pozabiti na pravičnost, skromnost, velikodušnost, razsodnost, odkritosrčnost in vse druge vrednote.

Pomagajmo si. Napišimo in podelimo svoje izkušnje in preizkušnje. Mlada Mia je napisala čudovito razmišljanje o tem, kako so se v krogu družine še bolj povezali in se več družili, kar pomeni množico lepih trenutkov, ki nam dajejo notranjo moč, samozavest, da kljub omejitvam na vsakem koraku, naše življenje ne izgublja kvalitete. Nič hudega, če ne moremo potovati, potujmo v duhu. Pišimo pisma, nam je položila na srce Manca Košir. Lepa pisma vseh vrst. Privoščimo si dolge telefonske pogovore, namesto dolgih obiskov. Potrudimo se, da bomo izšli iz te preizkušnje še bolj sočutni. Sama neizmerno uživam v dolgih sprehodih in pogovorih z 22- letnim sinom. Več razpoložljivega časa pri obeh, naju ponovno tesneje povezuje. Poleg tega, ga na novo spoznavam, drugačnega, odraslega. In hvaležna sem za vse dolge telefonske razgovore s hčerko, ki živi v tujini. K sreči, v tem letu ponovno v istem časovnem pasu.

Globoko v sebi vsi verjamemo, da je era virusa časovno omejena, ker nam bodo znanstveniki pomagali s novim cepivom.

Iz vseh teh razmišljanj, se mi je porodila ideja, da na naši FB strani objavljamo pisma naših članov in prijateljev z naslovno vsebino. Vabljeni. Ostanimo zdravi in podarimo si bližino. Mihela