Catarina Rivera je javna govornica, svetovalka za vključevanje in dostopnost ter ustvarjalka vsebin, ki se v javnosti predstavlja pod imenom Blindish Latina. Sama sebe ne vidi kot navdihujočo zgodbo o premagovanju ovir, temveč kot osebo, ki skozi lastne izkušnje opozarja na sistemske pomanjkljivosti družbe pri razumevanju invalidnosti. Njena javna prisotnost je zavestna in usmerjena v spremembe, ne v sentiment.
Pri sedemnajstih letih so ji diagnosticirali Usherjev sindrom, zaradi katerega postopoma izgublja vid in sluh. Kot sama poudarja, diagnoza ni pomenila konca njenih načrtov, temveč začetek drugačnega razumevanja življenja. Invalidnosti ne skriva, a je tudi ne postavlja v ospredje kot oviro. Prehod na uporabo bele palice je bil zanjo pomemben identitetni trenutek – ne zato, ker bi jo omejil, ampak ker ji je omogočil večjo samostojnost in svobodo.
Izraz Blindish opisuje življenje v sivem območju med videčim in slepim svetom. Catarina poudarja, da prav te vmesne cone ljudi pogosto najbolj begajo, saj rušijo poenostavljene predstave o invalidnosti. Napačne domneve okolice po njenem mnenju povedo več o družbi kot o posamezniku z invalidnostjo.
Platforma Blindish Latina se je začela kot osebno deljenje izkušenj na družbenih omrežjih, a je hitro prerasla v resno javno delo. Catarina zavestno išče ravnotežje med iskrenostjo in nevarnostjo t. i. »inspiration porn« – površnega navdihovanja brez razumevanja širšega konteksta. Pogosto opaža, da ljudje radi poslušajo zgodbo, manj pa so pripravljeni slišati sporočilo o potrebnih spremembah.
V pogovorih o raznolikosti in vključevanju je invalidnost po njenem mnenju še vedno zapostavljena. Podjetja se dostopnosti pogosto bojijo, ker jo vidijo kot strošek ali zapleten projekt, čeprav gre velikokrat za osnovne, majhne ukrepe in predvsem za spremembo miselnosti. Govorila je o tem, kakšna je dostopnost za invalidne osebe v ZDA. Poudarila je, da z vsemi dobro sodeluje.
Potovanja imajo v njenem življenju posebno mesto. Catarina je obiskala že okoli 40 držav, pogosto potuje skupaj z možem, s katerim rada raziskuje nove kraje, kulture in predvsem dobro hrano. Ljubljano je obiskala že trikrat, mesto pa ji je ostalo v zelo lepem spominu. Govorila je o taktilnih oznakah v Ljubljani. Izpostavila pa je, da je najboljša orientacija za slepega na Japonskem, saj je tam dostopnost za osebe z invalidnostjo najbolj razvita.
Kot je povedala, dostopna destinacija ni tista, ki ima le lepo zapisano strategijo, temveč tista, kjer se invalidni popotnik v praksi počuti dobrodošlega in varnega. Prvi opozorilni znaki so po njenem mnenju pomanjkanje konkretnih informacij in pretirano marketinško poudarjanje dostopnosti brez vsebine. Potovalna industrija invalidne popotnike še prepogosto obravnava kot nišo, čeprav gre za velik in raznolik del populacije.
Družbena omrežja so Catarini omogočila globalno vidnost, a prinašajo tudi izpostavljenost in pritisk. Zaveda se pričakovanj, da bi morala biti »popolna predstavnica« invalidne skupnosti, a temu zavestno kljubuje. Njena drža ostaja človeška, odprta in realna.
Catarina Rivera ostaja izrazito pozitivna in energična oseba. Njena bolezen je del njenega življenja, a je ne definira in je pri ničemer ne ustavi. Žene jo želja po svetu, kjer invalidnost ne bo razumljena kot izjema, temveč kot naravni del človeške raznolikosti.